Alpinizem
Alpinizem v kopnem
Severni steni Triglava upravičeno pripada čast, da je preprosto Stena z veliko začetnico. V soseščini težko najdemo kaj podobnega, saj spada med tri najvišje stene Vzhodnih Alp. Na fotografiji Stene začrtane smeri so svojevrstna znamenja plezalcev in njihovega časa. Vsakdo, ki v steni poskusi slediti tem navideznim črtam in se osredotoči na iskanje prehodov ter posameznih oprimkov in stopov, se prej ko slej, hote ali nehote, sreča tudi z ljudmi in časom, v katerem so smeri nastale. Skoraj tri kilometre široka in kilometer visoka apnenčasta Stena je izjemno razgibana. V njej je preko 100 plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj. Nešteto polic, stebrov in grap je raztresenih po celotnem reliefu, ki svojo kompleksnost pokaže le tistim, ki vstopijo vanjo. Značilne predele Stene so obiskovalci poimenovali in s tem sicer nekoristnim skalam vdihnili nekaj človeškega. Ustoličenje, Prižnica, Ladja, Amfiteater, Sfinga, Gorenjski turnc, Skalaški turnc, Jugov steber itn.
Alpinistične smeri so opisane v več vodnikih: Severna stena Triglava – alpinistični vodnik (Miha Valič, Marko Prezelj, Janez Skok; Sidarta, 2011) in Slovenske stene – izbor najlepših plezalnih vzponov (Tine Mihelič, Rudi Zaman; Didakta, 1987).
Izhodišče: N 46.409402 E 13.843458
Dostopi do plezalnih smeri v vzhodnem delu stene: 1 h 30 min
Iz Vrat (Aljaževega doma) sledimo poti čez Prag do prve zavarovane skalne stopnje in prek nje do dolge prečnice proti levi. Kmalu na desni poiščemo stezico, ki nas mimo spominske plošče popelje pod vzhodni del stene.
Dostopi do plezalnih smeri v osrednjem delu stene: 1 h 15 min
Po poti čez Prag ali ob strugi naravnost pod steno.
Dostopi do plezalnih smeri v zahodnem delu stene: 1 h 40 min
Iz Vrat po poti proti sedlu Luknja in levo pod steno.
Slovenska smer, III/II, 800 m, 3–6 h
Prvi so jo plezali divji lovci ob koncu 19. stoletja. Razne variante so kasneje dodali Tuma, Komac, Čop, Jug, Volkar, Prevec in drugi.
Vstop je v previsnem zatrepu pod gredino, ki pelje desno v Nemško smer in levo proti Macesnom. Smer je tehnično najlažja in zelo obiskana ter zaradi številnih vstopnih in izstopnih variant orientacijsko zahtevnejša. Po kratkem vstopnem raztežaju se razpršijo variante v spodnjem delu in se pod Belimi platami spet združijo.
Vstopne variante: Čez Macesne, Kamini desno od Macesnov, Skozi Kamine, Desno od Kaminov
Izstopne variante: Prevčev izstop, Direktni izstop, Frelihov izstop
Nemška smer, IV-/III, 1.000 m, 5–10 h
Prvi plezali Karl Domenigg, Franz Konig in Hans Reinl leta 1906.
Vstop je skupen Slovenski smeri. Po prvem kratkem raztežaju prečimo v desno. Po prečenju Wagnerjeve grape se povzpnemo na sedelce in tam naravnost po grebenu navzgor. Vseskozi se potem držimo raza, ki pripelje do Nemškega turnca. Kasneje lahko izberemo več variant izstopa, najpogosteje plezan je Zimmer-Jahnov izstop.
Lahko pa turo podaljšamo po Dolgi Nemški smeri ali po razu Nemškega stebra in pridemo na Kugyjevo polico.
Bavarska smer, IV+, 500 m, 4–5 h
Prva plezala Georg Kuglstatter in Hans Unger leta 1926.
Vstop je 50 m levo od zglajenega izteka Črnega grabna. Lepa klasična smer v solidni skali. Spodnji del poteka po strmi steni levo od gladkih belih plošč pod Črnim grabnom. V zgornjem delu sledimo razčlembam do stika z Nemško smerjo.
Skalaška smer z Ladjo (Gorenjska smer), V+/IV, 1.000 m, 6–10 h
Prvi plezali Milan Gostiša in Pavla Jesih leta 1929 (Skalaška smer) ter Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek leta 1928 (Gorenjska smer).
Ena najlepših smeri pete stopnje pri nas z dobro skalo na težjih mestih in veliko lažjega plezanja. Najatraktivnejši del smeri je nad Gorenjskim turncem, in sicer značilna Ladja, ki je dobro vidna že iz doline.
Čopov steber, VI+/V, 450 m, 4–6 h
Prva plezala Joža Čop in Pavla Jesih leta 1945.
Do Gorenjskega turnca, kjer se smer začne, priplezamo po eni od smeri v spodnjem delu stene. Slavni Steber si je s svojim epskim nastankom in legendarnim avtorjem Jožem Čopom ustvaril sloves obveze za vse, ki sežejo do VI. stopnje. Po preplezanih 50 m nad Gorenjskim turncem gremo po gredini desno na raz, po njem navzgor do rdeče votline in prečno navzgor po poči do naslednje votline in preko zajede navzgor do lažjega sveta in stika s Skalaško smerjo z Ladjo.
Zlatorogove police, IV-/I–III, 4.000 m, 8–12 h
Prvi plezali Joža Čop, Matevž Frelih, Miha Potočnik in Stanko Tominšek.
Zlatorogove steze so zagotovo najveličastnejša vodoravna pot čez naše stene. Po zaslugi enkratne poličaste strukture kamnine dovoljuje Stena presenetljivo preprost prehod čez številne stebre in grape. Višinska razlika, ki jo bomo preplezali navkreber, komaj kaj zaostaja za vertikalnimi smermi, pri tem pa nas čaka tudi veliko plezanja navzdol. Poglaviten problem je seveda orientacija. Težavnost je skromna, večinoma plezamo I. in II. stopnjo.
Sfinga – Raz Mojstranških veveric, VIII+/ IV–V (A1e/IV–V), 280 m, 6–8 h
Prva plezala Janko Ažman in Zvone Kofler leta 1969.
Elegantna in spektakularna linija sodi med lepše težje smeri v Sfingi. Smer poteka točno po vrtoglavem razu višjega izmed obeh Sfinginih stebrov in nedvomno spada med tiste, ki so se najbolj približale idealu. Ob neprekosljivi direktni liniji pa je njen glavni lik res fantastična izpostavljenost, ki v naših stenah skoraj nima primere. Smeri dorasel plezalec bo na razu Sfinge nedvomno deležen enega najveličastnejših doživetij.
Alpinizem pozimi
V zadnjih desetih letih je bilo na območju Triglava preplezanih kar precej zahtevnih zimskih kombiniranih smeri. Za nekatere med njimi lahko trdimo, da sodijo v najvišji kakovostni in težavnostni razred pri nas. Pravega alpinista bo v dolino Vrata, Kot in Krmo zvabila bodisi severna stena Triglava, ena najlepših v vzhodnih Alpah, ali pa vzhodna stena Stenarja ter ostale stene in vrhovi v okolici.
Triglavska severna stena
Slovenska smer, IV/2, 800 m, 3–5 h
Smer je večinoma dobro poznana in tudi pozimi veliko plezana. Večkrat pa je bila tudi presmučana. Pozimi sta običajno najugodnejši varianti Skozi kamine v spodnjem delu in po Prevčevem izstopu v zgornjem delu. Čez bele plati, ki ob slabih snežnih razmerah niso zalite s snegom, je potrebno plezati tudi po skali. Sestop je najboljši čez Prag ali ob nevarnosti snežnih plazov v dolino Krme. Cesta v Vrata pozimi ni prevozna, zato se čas ustrezno podaljša. Gre za celodnevno turo.
Sanjski ozebnik, V+/5, M7, 1.100 m, 90⁰/75⁰, 40⁰–85⁰
Ena največjih smeri, ki jih lahko pozimi po nudijo Alpe. Smiselnost opisa je pri tako dolgi smeri vprašljiva. V prvih petih raztežajih do dna Črnega grabna je smer nezgrešljiva, vse variante pa so zelo strme in zaradi slabega varovanja tudi psihično zahtevne.
Stenar (2.501 m), vzhodna stena
Tomazinova smer, IV/3, 1.000 m, 90⁰, 45⁰–65⁰
V Stenarju se nahaja največ zimskih smeri v Sloveniji. Le kdo ne pozna njegove imenitne vzhodne stene, lepo vidne s ceste proti Mojstrani. V dobrih zimah je ta, preko 800 m visoki snežni zid pravi magnet za plezalce, ki si želijo dolgih in zanimivih vzponov. Steno prepredajo številni žlebovi in plitke, strme grape, po katerih so speljane različno zahtevne smeri.
Ledno plezanje
Slapovi se nahajajo ob vznožju stene Cmira. Do prvih dveh pridemo z velikega parkirišča pred Aljaževim domom. S parkirišča zavijemo levo čez strugo in navzgor proti lednim trakovom, vidnim že od daleč.
Sanjin slap, 4+, 200 m, WI 90⁰, 80⁰/70⁰
Desni slap, 4, 130 m, WI 90⁰, 80⁰/70⁰
Mali slap, 2/3, 100 m, WI 85⁰, 40⁰–70⁰
Peričnik, 5 X, 120 m, WI 90⁰/85⁰–75⁰
Peričnik je pozimi zagotovo naš najlepši slap z enim najveličastnejših prizorov, ki nam jih lahko ponudi zmrznjena voda. Krasi ga neizmerno veliko število ledenih sveč vseh velikosti, ki pa so že ob rahli odjugi skrajno nevarne.
Jasnin slap, 3, 100 m
Cesti v Vrata sledimo do vstopa pešpoti levo za Galerije, 100 m naprej zavijemo levo na pot do Bistrice. Ob strugi nadaljujemo do prve izrazite struge v pobočju Mlinarice. V 15 minutah se povzpnemo pod slap, ki ga zagledamo šele ob vstopu.
