Alpinizem

Plezalne ture

Gore nad jezersko dolino ne ponujajo le pristopov po zavarovanih poteh na vrhove, ampak so v strmih stenah tudi številne plezalne smeri. V dobrih sto letih od prve dokumentirane alpinistične smeri se je v naših stenah nabralo več kot 350 prvenstvenih plezalnih smeri od II. do VII. težavnostne stopnje po lestvici UIAA. Mnoge med njimi so bile preplezane pozimi, nekatere tudi presmučane.

Plezalno območje se na vzhodu začne z zahodno steno Velike Babe, nadaljuje prek Ledinskega vrha, Koroške in Kranjske Rinke, Skute, Trikota, Dolgega hrbta, Grintovca in Dolške škrbine ter se na zahodu zaključi z mogočnim kompleksom sten in grebenov Kočne.

Smeri so večinoma dolge od 300 do 500 metrov in so v povprečju ocenjene med III. in V. težavnostno stopnjo. Najkrajše so lahko dolge le okrog 200 metrov, najdaljše pa se lahko pohvalijo tudi s 1000 metrsko višinsko razliko med vstopom in izstopom smeri. Zaradi izjemne razvejanosti planinskih poti so skoraj vsi pristopi in sestopi dokaj enostavni in orientacijsko nezahtevni. Izjema je le območje Makekove kočne, kjer markiranih planinskih poti ni. Za skalo lahko rečemo, da je precej krušljiva. Kljub temu nekatere smeri ponujajo uživaško plezanje v odlični skali. Prvi plezalci in ponavljavci so v smereh pustili le nekaj klinov na ključnih mestih za lažjo orientacijo. Praviloma se varuje s pomočjo klinov, nameščanje zagozd in metuljev je precej omejeno. V nekaterih modernejših smereh so tudi posamezni svedrovci, nameščeni večinoma na varovališčih. S svedrovci je v celoti opremljena le Nova centralna smer v Veliki Babi.

Doslej sta bila za to območje izdana dva plezalna vodnika. Prvi, Ravenska kočna, je izšel leta 1977 v slovenskem in nemškem jeziku. Drugi vodnik, Jezersko, je v založbi Planinske zveze Slovenije izšel leta 1999. Dopolnjen izbor zimskih tur na našem območju boste našli tudi v vodniku Gregorja Kresala Zimski vzponi, ki je izšel pri založbi Sidarta leta 2007.


Nova centralna smer v Veliki Babi, IV/III, 700 m, 5 h

Prva plezala Adolf Plattner in Hans Schindler, junij 1994.

Daleč najbolj plezano smer v zadnjih letih nad našo dolino odlikujejo odlična skala, opremljenost s svedrovci in jugozahodna usmerjenost stene. Celotno turo olajšata enostaven dostop (z Lovske poti zavijete levo in naravnost navzgor po lahkem terenu do stene) in lahek sestop po markirani poti z vrha Velike Babe v dolino.
Skica smeri

Grintovčev steber, V/IV, 250 m, 3 h

Prvi plezali Jože Žvokelj, Vinko Grilc in Štefan Lisec, 14. 9. 1957.

Izredno lepa smer v dobri skali, ki ima v naših stenah skozi šestdesetletno zgodovino največ ponovitev. Varovališča so opremljena s svedrovci, v smeri pa je precej starih klinov. Smer si boste najbolj zapomnili po plezanju v širokem in zračnem izstopnem kaminu. Dostop do stene je enak kot za Mlinarsko sedlo. Z vrha smeri sestopimo levo po gruščnati polici do zavarovane poti, ki vodi z Mlinarskega sedla do Češke koče.
Za celotno območje Grintovčevega stebra so značilne lepe smeri v dobri skali, zato priporočamo še naslednje: Zgrešena (V), Košutova (IV+), Tomažev steber (VI-) in Carmen (VI).


Trikot, VI, 500 m, 7 h

Prva plezala Tone Škarja in Edo Pišler, 26.–28. 8. 1960.

Smer poteka po sredini navpične stene trikotne oblike, ki je vrinjena med Štruco in Dolgi hrbet. Nekaj časa je veljala za najtežjo smer v Kamniško-Savinjskih Alpah. Skala je večinoma čvrsta, plezanje ves čas izpostavljeno, zato smer spada v ožji izbor težkih klasičnih smeri. Dostop s Kranjske koče na Ledinah po grušču in skrotju do grape, ki pada v Žrelo. Po njenem levem robu do snežišča oz. stene. Smer izstopi na planinsko pot med Skuto in Dolgim hrbtom, po kateri tudi sestopimo preko Mlinarskega sedla do Češke koče.