Alpinizem in športno plezanje

Alpinizem

Čeprav v neposredni bližini vasi Luče ni sten, ki bi nudile ravno vrhunske plezalne užitke, je vredno omeniti nekatere vrhove, v katerih stenah pa je vendarle preplezanih nekaj bolj ali manj zahtevnih smeri. Prevladujejo krajše, do 150 metrov dolge smeri, le v severozahodni steni Lučke kope so smeri, ki so daljše od 300 metrov. Tu so še Rogatec s svojo JV steno, Rzenik z manj znano in skorajda neobiskano SZ steno, že omenjena Lučka kopa (SV stena), Sekalojca (JZ stena), Lastovec (JZ stena) in Deska s svojo vzhodno steno. Seveda pa ne smemo pozabiti na malce bolj oddaljen cilj –Lučki dedec. Tej steni gre prav poseben sloves, saj se je v njej v prvih letih po drugi svetovni vojni odvijala ena največjih alpinističnih dram v Savinjskih Alpah sploh. Stena pa se za razliko od ostalih ponaša tudi z dokaj dobro, če ne kar odlično skalo.

Lučki dedec (2033 m), S stena

Čeprav v družbi okoliških dam – Planjave in Ojstrice – deluje naš Dedec kot pravi pritlikavec, pa ima v zgodovini slovenskega alpinizma posebno, častno mesto. V njem se je odvijala ena izmed najbolj junaških zgodb našega plezalstva. To, kar se je v dveh jesenskih dnevih leta 1949 dogajalo v sivih, gladkih ploščah osrednjega stebra stene, je prava srhljivka, že uvrščena med legende slovenskega alpinizma.
Šlo je dobesedno za glavo. Nenehno plezanje na meji padca (včasih tudi preko), dva huda 'poleta', k sreči brez posledic, nenehno tveganje, dva dneva skrajnih naporov, noč na skopi polički. In nastala je daleč najtežja smer tiste dobe, lahko rečemo, da je prva resnična slovenska šestica. Pod njo sta se podpisala Rado Kočevar in najboljši in najdrznejši plezalec prve povojne generacije – Ciril Debeljak, nepozabni Cic.
Vse ostale smeri v Dedcu (in ni jih malo) so kar nekako v senci stebra, pa čeprav nobena od njih ni ravno lahka. Dedčeva stena je izredno monolitna, strma in ne dovoljuje nobenega prehoda pod V stopnjo, med plezalci današnjega časa pa je prav zaradi teh lastnosti izredno priljubljena. Stena je v neposredni bližini Korošice, tako da je dostopa le za dobrih 10 minut. Tudi sestop je le stvar minut.
Omeniti je potrebno tudi, da je v neposredni bližini urejeno prav prijetno in vzorno opremljeno plezališče, ki je razdeljeno v več sektorjev. Primerno je tako za popolne začetnike (nad in desno od doma na Korošici), kjer so smeri, ocenjene od III. do IV. težavnostne stopnje, kot tudi za večje mojstre (pod kočo). Tam so ocene od 6a do 7c. Skala v plezališču je odlična in nudi vrhunske plezalne užitke v prečudovitem okolju.

Centralni steber, VI+/V+ in IV, 140 m, 2–3 ure

Le z obilico domišljije je mogoče osrednji del Dedčeve stene imenovati steber. V resnici je to nepretrgan niz navpičnih, gladkih, na videz neprehodnih plošč. Šele ko potipaš skalo, odkriješ tu in tam kak prijem in stop. Povezati te razčlembe v plezalno smer je bila naloga, ki je leta 1949 od največjih mojstrov terjala poseg na mejo mogočega.
Oglejmo si torej steber, kakršen je danes. Čeprav se je Cicovim in Radovim klinom pridružilo še kar nekaj kilogramov železja, je še vedno težaven! In zelo lep. Plezanje poteka v popolni izpostavljenosti. Skala je trdna, vse za plezanje potrebne razčlembe, tudi stojišča, pa so skope, vendar je smer dobro opremljena in današnjim plezalcem ne pomeni več skrajnih težav, zato je še vedno izredno priljubljena.
Opis: Na 'steber' vstopi smer z desne. Vznožno skrotje preplezaš v padnici desnega kamina (desna smer). Približno 15 m pod njim vstopiš na levi v plošče, ki oblikujejo zaobljen, neizrazit raz. Vanj je zarezana tanka špranja, polna klinov, ki ti pomagajo čez prvi strmi del stene (VI/VI+). Skromno stojišče si urediš pod previsom, na koncu poči. Pet metrov levo po plošči (V+) in na manjšo lusko. Plošča nad lusko že pomeni VI. stopnjo. Po dvajsetih metrih je stojišče sredi plošč. Po kratkem izletu v zajedico na levi se vrneš v plošče nad stojiščem in naskočiš ključno mesto. Gre za nekaj metrov rahlo previsne črne stene, ki jo preplezaš na konicah prstov (VI+), nato pa se lotiš oporne poči z odličnimi prijemi (V-), ki se izteče na udobno polico. Čez previs nad polico po tanki poči (VI+) v globoko votlino (»orlovsko gnezdo«). Nad njo te čaka še zadnji previs (VI), zgoraj pa zaviješ levo in uloviš žlebič, ki se izteče skoraj natančno na vrh Dedca.

Skica smeri Centralni steber

Deska (1970 m), V stena

Deska je nepomemben vrh z zanimivo steno, a je zaradi odmaknjenosti malo obiskana. Dostop je kot za planino Podvežak. Nadaljujemo po poti proti Korošici, po strmini navzgor do Sedelca in še naprej do prve večje uravnave. Tukaj levo po dobro vidni lovski stezi navzgor do vzhodne stene. Od parkirišča na Podvežaku je 1 ura hoje.
Sestopimo po stezi desno na Sedelce, nato desno navzdol pod steno in dalje v smeri dostopa na markirano pot. Po njej navzdol je do ceste 45 min.
V steni sta le dve smeri. Prva smer je nastala že davnega leta 1938, druga pa je novejšega datuma (2018) in je opremljena s svedrovci, ki pa so navrtani precej vsak sebi. Za ponavljanje rabimo metulje in zatiče.

Lastovec (1841 m), JZ stena

Lastovec je grebensko pobočje v neposredni bližini Vodotočnika, za katerega pravijo, da je najbolj romantično jezerce pri nas, saj ima značilno srčasto podobo.
Z vzhodne strani je pobočje poraščeno s travo in z ruševjem, na jugozahodno stran pa pada strma, kakšnih 130 metrov visoka stena.
Dostop je kot za planino Podvežak. Pri odcepu markirane poti za Korošico (parkirišče) nadaljujemo še naprej do konca ceste pri lovski koči. Krenemo po potki navzgor skozi gozd (približno 150 višinskih metrov) in na travniku levo z grebena. Dalje gremo skoraj vodoravno po pobočju pod steno Lastovca. Od lovske koče je približno 30 minut.
Z vrha smeri sestopimo po stezi po grebenu (mimo odcepa pod steno) do lovske koče (15 min). V steni so zaenkrat samo 3 smeri, je pa še veliko možnosti za nove.

Rzenik (1833 m), SV stena

Plezalcem je večinoma poznana Rzenikova zahodna stena, le redki pa vedo, da ima tudi SV steno. Ta je seveda mnogo nižja, saj ne presega 100 metrov višine, je pa tudi nekoliko manj krušljiva kot zahodna.
Dostop: Iz Luč se usmerimo po cesti po dolini Podvolovljek do odcepa za dolino Lučke Bele. Tu zavijemo desno in po ozki dolini navzgor do odcepa poti na Korošico (od asfalta 5 km). Nadaljujemo poševno levo navzgor po lovski stezi pod steno Rzenika. Od odcepa ceste je 30–45 minut hoje.
Sestop je precej zapleten. Ker pa je stena precej poraščena, je najbolje, da se po vrvi na najprimernejšem mestu spustimo nazaj pod steno in se v smeri dostopa vrnemo na cesto. V steni so 4 smeri, je pa še ogromno prostora za nove.

Lučka kopa (1785 m), SV stena

Lučka kopa je na prvi pogled nezanimiv vrh, ki se dviguje nad Presedljajem in nekako zapira dolino na njenem koncu. Njegova stena je bila nedotaknjena vse do leta 1980, ko jo je odkril Stane Poljak. Dostop je po isti poti kot za Rzenik, le da nadaljujemo po poti proti Korošici. Na mestu, kjer pridemo do grape (Šibje), zavijemo levo navzgor pod steno in gremo nato desno pod njo do gruščnate rame. Od ceste je 1 ura hoje.
Sestopimo tako, da se med ruševjem povzpnemo na vrh in nato gremo po grebenu navzdol na pot in na Presedljaj. Od tu nadaljujemo pod steno navzdol in v smeri dostopa nazaj v dolino Lučke Bele (1,5 ure).
V steni z ne ravno prvovrstno skalo je 8 smeri, ki pa prav tako kot smeri v Rzeniku skoraj niso obiskane.

Sekalojca, JZ stena

Sekalojca je pobočje z izredno zanimivo steno nad dolino Lučke Bele. Odlikuje jo odlična skala. Opazimo jo kmalu po vstopu v dolino na desni strani. Je pa Sekalojca eno redkih znanih gnezdišč sokola selca v Sloveniji, zato velja za zaščiteno območje. Morebitne plezalce zato naprošamo, da ne plezajo na tem območju od januarja do konca julija. Le tako lahko pripomoremo k preživetju ene od najbolj ogroženih živalskih vrst na svetu.
Pozor! Poleti se v zgodnjih dopoldanskih urah pod steno rade zadržujejo kače.
Dostop je po isti poti kot za Rzenik. Približno po 1 km makadamske ceste se nam na desni odpre pogled na ostenje Sekalojce. Pod njo pridemo po strmem gozdu po slabih 200 višinskih metrih. S ceste je 20 min hoje.
Sestop je možen po obeh straneh stene, po gozdu navzdol do vznožja in v smeri dostopa nazaj do ceste (30 min).
V steni so 4 smeri, ki pa so zaradi težavnosti primerne le za dobro natrenirane plezalce. V podstavku pod glavno steno pa je še več kot 10 krajših, 15–80 metrov visokih smeri, ki so sicer opremljene s klini, vendar so le-ti stari in le na redko posejani, zato pazljivost ni odveč. V nekaterih se najde tudi kakšen svedrovec, a so tudi ti sumljive kvalitete.

Veliki Rogatec (1557 m), JV stena

Kratka, a strma stena Velikega Rogatca kaže svoj obraz proti Gornjemu Gradu. Stena je mestoma poraščena in ponekod krušljiva. Zaradi ugodne lege je preplezljiva že zgodaj spomladi in še pozno jeseni.
Dostop: Luče–Zg. Špeh (opis relacije pri lažji pohodni poti Lepenatka – Kal)
Pod steno pridemo kar naravnost navzgor (desno od markirane poti na Rogatec) skozi gozd (10 min). Sestopimo levo navzdol po markirani poti do sedla Kal (15 min) ali desno na vrh in po lahki, vendar strmi in pogosto spolzki poti, do kmetije Zgornji Špeh (1 ura).
V steni je trenutno 7 smeri različnih težavnostnih stopenj, vendar nobena ni prav posebej lahka (od V. stopnje naprej). Zaradi slabe opremljenosti je potrebna popolna alpinistična oprema (za smer Vrnitev so potrebna tudi stremena in specialčki).

Športno plezanje

Poleg sten, v katerih lahko uživate v alpinističnih vzponih, je na območju Luč tudi nekaj nižjih sten, v katerih sta urejeni dve plezališči, ki sta lahko dostopni. Plezališči (eno se še vedno opremlja) sta v bližini vasi Luče. Prvo je pri Igli, dobre tri kilometre iz Luč proti Logarski dolini, drugo pa v bližini kmetije Sp. Zavratnik. Dostop je v nekaj minutah.

Plezališče Igla

Če se odpravimo iz Luč proti Logarski dolini, nas po 3,5 km na desni preseneti izrazit, 50 metrov visok osamelec, imenovan Igla.
V plezališču je opremljenih 53 smeri različnih težavnostnih stopenj. Prevladuje plezanje po navpičnih in previsnih ploščah in počeh. Najprimernejši čas plezanja je od maja do oktobra. Po močnejših nalivih so nekatere smeri dalj časa mokre. Parkirišče je urejeno pri okrepčevalnici ob glavni cesti. Zaradi večje preglednosti je plezališče razdeljeno na sektorje.
Pozor! V gozdu so klopi. V sektorjih C, D, E in H je treba paziti, da se ne ruši kamenje na cesto.

Plezališče Zavratnik

Plezališče v neposredni bližini kmetije Sp. Zavratnik je še v nastajanju, vendar je v njem že urejenih več kot 20 smeri. Trenutne ocene so od 4b do 7b. Odlikuje ga odlična skala in prijeten ambient. Predvidevamo, da bo ob dokončanju v njem 150–200 smeri. Ker je plezališče na privatnem zemljišču, je potrebno paziti, da se ob obisku ne ovira običajnega dela na kmetiji (parkiranje!).
Na pašniku, preko katerega vodi pot, so večino časa domače živali, zato je treba zapirati prehode za živino, da ta ostane na pašniku. Najprimernejši čas plezanja je od marca do novembra. Vsaka smer je tudi v največji vročini del dneva v senci.