Kaj početi ob slabem vremenu
Slovenski planinski muzej
Slovenski planinski muzej je odprt od leta 2010. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča. Nahaja se nekoliko izven Mojstrane na levi strani ceste v smeri doline Vrata.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi lasten vzpon na goro. Stalne in občasne razstave, prireditve in dogodki so namenjeni druženju, vzgoji, kulturi in izobraževanju v planinskem in turističnem duhu. V muzeju so poleg prodajalne, ki je dobro založena s spominki in literaturo z gorniško vsebino, na voljo še:
- informacije o vremenskih razmerah v gorah, odprtih planinskih kočah, vodnikih in planinskih poteh,
- turistične informacije kraja s predstavitvenim gradivom in turistično ponudbo,
- informacijska točka Triglavskega narodnega parka,
- informacijska točka Alpske konvencije.
Cerkev Sv. Klemena
Cerkev sv. Klemena se nahaja na desni strani ceste tik pred Mojstrano. Magistralno cesto v smeri Kranjska Gora zapustimo pri mostu čez Savo, kjer je prvi odcep za Mojstrano, in pot nas pripelje do cerkvice.
Legenda pravi, da je cerkev nastala na mestu, kjer sta leta 868 prenočevala brata sv. Ciril in Metod, ko sta v Rim nesla relikvije papeža Klemena I. Sv. Ciril jih je našel leta 860 na Krimu.
Cerkev je podružnica, ki se prvič omenja leta 1689, in spada pod dovško faro. Najprej je na tem mestu stala romanska kapela ovalne oblike s precej nizkim obokom. V baroku so cerkev nekoliko podaljšali in dodali dve okni v zahodni steni ter prizidali zvonik. Zadnjo prezidavo je cerkev doživela v 19. stoletju, ko so povečali okna v ladijskem delu. Oprema je lesena, glavni oltar sv. Klemena in stranska oltarja sv. Valentina in sv. Andreja so iz 19. stoletja. Kot posebnost velja omeniti še križev pot z napisi pod okvirji, manjšo fresko za glavnim oltarjem iz leta 1640 in bogato poslikan zvonik in zvon iz 14. stoletja.
Trg olimpijcev
Posebnost za tako majhen kraj je presenetljivo veliko število športnikov, ki so zaradi svojih dobrih rezultatov nastopili na številnih zimskih olimpijskih igrah. Njihova imena so zapisana v vrtu Viharnik, majhnem botaničnem vrtu ob cesti v Vrata. Vsem udeležencem olimpijskih iger so v Mojstrani v spomin na njihove dosežke v letu 2016 postavili Trg olimpijcev.
Spomenik Jakobu Aljažu
Spomenik stoji na desni strani glavne cesti proti Kranjski Gori na križišču Mojstrana-Dovje. Prepoznamo ga po ponosni drži Jakoba Aljaža, ki zre proti Triglavu. Ogled spomenika ne vzame veliko časa in ga priporočamo vsakemu obiskovalcu naših krajev. Od tu je čudovit razgled na Mojstrano in na mogočno gorovje, ki jo obdaja.
Kip, delo kiparja Nebojše Mitrića iz Beograda, je bil odkrit 27. avgusta 1989, ob 100-letnici Aljaževega prihoda na Dovje.
Župnik Jakob Aljaž je na Dovjem služboval od leta 1889 do svoje smrti leta 1927. Bil je skladatelj (uglasbil je znan napev »Oj, Triglav, moj dom«), pevec, zagret planinski delavec ter pobudnik gradnje številnih planinskih koč in poti. Jakoba Aljaža (1845–1927) je mogoče najti med pobudniki za gradnjo vaškega vodovoda na Dovjem, za ustanovitev prosvetnega društva in za gradnjo kulturnega doma na Dovjem. Bil je zagovornik slovenstva in narodni buditelj, sodeloval je pri ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Verjetno je njegovo najbolj znano dejanje odkup zemljišča na vrhu Triglava od Občine Dovje leta 1895. V obdobju tekmovanja slovenskih in nemških planinskih društev v Julijskih Alpah je tako Jakob Aljaž najbolj zaslužen, da je Triglav ostal slovenski. 7. avgusta 1895 je na gori postavil stolp iz debele pocinkane pločevine in ta dan je postal praznik občine Kranjska Gora. Istega leta je kupil tudi ves dovški svet pod Triglavom. Leta 1896 je na Kredarici postavil Triglavsko kočo, poleg nje pa majhno kapelico, posvečeno Lurški Materi Božji. Leta 1894 je postavil prvo zasilno kočo v Vratih. Dve leti kasneje je po naročilu Slovenskega planinskega društva postavil večjo kočo, ki so jo brez njegove vednosti poimenovali Aljaževa koča. Tako kot Triglavska koča na Kredarici je tudi Aljaževa koča kmalu postala premajhna, zato je Aljaž poleg koče leta 1904 zgradil precej večji Aljažev dom. Leta 1909 je dom odnesel snežni plaz, zato so 17. julija 1910 odprli novo zgrajen in z zidanim pritličjem, mnogo večji Aljažev dom, ki stoji še danes.
Popotna palica, s katero je Aljaž hodil po gorah, je shranjena v Slovenskem planinskem muzeju.
Pehtutova spominska plošča
Pehtutovo spominsko ploščo najdemo ob vhodu v Pehtutovo hišo. Hiša stoji ob cesti, ki pelje skozi Dovje, in sicer od središča vasi v smeri proti Jesenicam. Ivan Brence - Pehtut je bil odločen in trden kmet. V času 1. svetovne vojne, ko so morali kmetje oddajati vole avstro-ogrski vojski, se Pehtut ni uklonil ukazu. Skrbelo ga je za kmetijo in preživetje družine. Uprl se je in nobeno prepričevanje ni pomagalo. Vojaki so ga odpeljali s kmetije in zaprli. Potem ko se je na sodišču odzval z besedami: »Kar sem reku, sem reku,« so ga ustrelili.
Župnijska cerkev Sv. Mihaela
Župnijska cerkev sv. Mihaela je dobro vidna z glavne ceste in lahko dostopna ne glede na to, iz katere smeri prihajamo na Dovje. V tej cerkvi je kar 38 let služboval župnik Jakob Aljaž.
Zgradili so jo v začetku 14. stoletja, arhitekturni slog pa je mešan, saj so cerkev skozi zgodovino velikokrat prezidali. Videti je sledi gotike, leta 1829 je bila prezidana v neorenesančnem slogu in pokrita s skodlami. Tabernakelj je v osnovi še gotski. V zakristiji so odkrili čudovito fresko, ki prikazuje Jezusovo križanje. Njena starost ni znana, delno pa je že restavrirana.
Pokopališče se razprostira okrog cerkve sv. Mihaela na Dovjem in je lepo urejeno. Sestavljeno je iz starega in novega dela in tvori del krajevne kulturne dediščine, saj so tu grobovi pomembnih ljudi za naš kraj in njegovo zgodovino, za šport in planinstvo.
Pocarjeva domačija
Domačija, ki je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, je spomeniško obnovljena in muzejsko opremljena. Gre za eno najstarejših in redko ohranjenih starih kmečkih domačij v Triglavskem narodnem parku. S svojim videzom, bogato zbirko razstavljenih predmetov in zgodbo kustosa o Pocarjih pričara obiskovalcu sliko življenja v krajih pod Triglavom od daljnih stoletij do danes.
Na vhodnem pročelju sta freski Višarske Matere Božje in Križanega z materjo Marijo in Marijo Magdaleno. Notranja oprema je v celoti avtentična. Stanovanjska stavba zajema vežo, »hišo« z lončeno pečjo, hišno kamro, črno kuhinjo, kamro za preužitkarje, klet in podstrešje. Gospodarsko poslopje sestavljajo hlevi, senik s kmečkim orodjem in panoji s predstavitvijo Triglavskega narodnega parka. V kompleksu so ohranjeni še svinjak, drvarnica in vodnjak, ki skupaj s hišo in gospodarskim poslopjem predstavljajo zaključeno celoto. Domačija prikazuje življenje, delo in stavbno dediščino preteklih stoletij in je poleg muzeja tudi informacijska točka Triglavskega narodnega parka.
V poletnih mesecih je skedenj domačije prireditveni prostor za predstavitve kulturnega ustvarjanja ljudi v parku in njihovih prijateljev.
Z domačijo upravlja Javni zavod Triglavski narodni park. Informacije o vodenih ogledih in obratovalnem času pa so v poletnem času dosegljive v informacijski pisarni v Mojstrani.
Psnakova žaga in mlin
Psnakova žaga in mlin se nahajata 300 m od izvira Radovne, pod Gogalovo domačijo.
Pod strmo in osojno steno Pokljuke ima reka Radovna po ponovnem izviru že tolikšno moč, da lahko žene vodno kolo za mlinski kamen in vodno kolo za žago »venecijanko«. Ker vode vseeno ni v izobilju, sta mlin in žaga delovala le občasno – ob veliki vodi. To je bilo običajno v maju in juniju, ko se je talil sneg na gorskih pobočjih, ter v septembru in oktobru, v času jesenskega deževja. Kdaj sta bila mlin in žaga zgrajena, ni znano, obratovala pa sta vse do 70-ih let 20. stoletja. Leta 1997 je lastnik in gospodar na kmetiji Pri Psnak obnovil mlin in žago, da bi lahko današnjim obiskovalcem predstavil nekdanji način dela in znanja. Mlin in žaga sta namreč dokaz nekdanje prekanjene in domišljene človekove prilagoditve naravnim danostim, ki človeku koristijo, hkrati pa ohranjajo vso lepoto narave. V mlinu je še vedno viden »črni« kamen za mletje žitaric. Lesena žaga »venecijanka« je zaradi racionalne izrabe delovala sočasno z mlinom in je z mehanizmom povezana s pogonskim vodnim kolesom.
