Vsaka na svoji strani Kamniško-Savinjskih Alp, na meji z Avstrijo, ležita vasi daleč stran od turističnega vrveža in predstavljata pristen stik z gorsko naravo in tradicijo. Še posebno pozimi se tu lahko človek v samoti prepusti glasu gora.

Kaj je lepšega, kot se pozimi zapeljati iz kotla megle ven, na sonce, med čiste, divje in privlačne gore. Jezersko v zimski podobi ponuja cel spekter dejavnosti, ki omogočajo zadihati s polnimi pljuči in ki s pomočjo lastne volje in energije prinaša zadovoljstvo celemu telesu.

Turno smučanje najbolj opiše Jezersko in Jezerjane. Smuči so postale glavni pripomoček za zimsko doživljanje gora. Krono predstavlja Goli vrh, najlepši razglednik nad Jezerskim. Čeprav smuka poteka pretežni del skozi gozd, je ta turni smuk dosegljiv tudi za manj izkušene. Največ možnosti predstavljajo nekoliko težji turni smuki, predvsem na območju Ledin. S smučmi se je možno po južni strani povzpeti tudi na Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp ali pa se podati na številne krajše turne smuke okrog Jezerskega. Na ledeniku pod Skuto so v letih močnejših zim prirejali smučarske tekme in tu se je v smučarski tehniki kalil pokojni Davo Karničar, ki pooseblja samosvojo, trdno a hkrati srčno naravo Jezerjanov. Gorniška tradicija in izkušnje, ki jih je pridobil tako rekoč na domačem pragu, so mu omogočile kot prvemu na svetu smučati z Mont Everesta.

Na Jezerskem je kar 15 kilometrov urejenih tekaških prog. (Foto: Primož Šenk)
 

Jezersko je v podobi Slovencev res prava gorniška vas. Izjemno bogata tradicija, povezana z gorami, se je močno okrepila z izgradnjo Češke koče, najstarejše slovenske planinske koče, ki je ohranila podobo in čar s konca 19. stoletja in je srčika jezerskega gorniškega in alpinističnega življenja. Družina Karničarjev, ki je več generacij skrbela za to ikonično kočo, je pravi primer, kako domačini živijo z gorami in kako je generacija obiskovalcev preko njih spoznavala tamkajšnje gore. 

Petje je pomemben element tradicije, vsakdanjega življenja in narave Lučanov. »Muhasta in neprizanesljiva narava je tekom stoletij v teh hribih izoblikovala poseben tip gorjancev, ljudi vedrega značaja, silnih rok in velike pameti, obdarjenih s številnimi talenti, med katerimi izrazito izstopa nadarjenost za glasbo in petje«, je izjavil Tonč Žunter, družinski zdravnik v Lučah. Edinstveno v evropskem merilu je še vedno zelo živo ljudsko moško petje na »treko in štrto«. Zapoje pa prav tako duša vsakega, ki se poda v gore v okolici Luč. To je prostor, kjer lahko v samoti uživaš v pristnih naravnih lepotah. V vseh letnih časih, različnih odtenkih in prostorih.

Ojstrica (Foto: Matevž Lenarčič)

Zimski čas v ospredje ponuja turno smučanje in klasično zimsko pohodništvo, ki se lahko kombinira s krpljanjem. Za željne težjih avantur pa je v okolici Luč več slapov, ki ponujajo ledno plezanje in grape, ki ponujajo resne alpinistične vzpone. Tik ob Lučah je manjše lokalno smučišče in poligon za tek na smučeh. Najlepši turni smuki se ponujajo na Dleskovški planoti, ki preko planin nudijo lahke dostope na zaobljene vrhove in s pogledi na bele vršace. Bolj adrenalinsko visokogorsko turno smuko lahko doživimo na Ojstrici. S smučmi se tudi začetniki lahko podajo na Lepenatko ali Raduho, tako rekoč hišno goro Lučanov. Na Raduho vodi več planinskih poti, ki so dobro uhojene tudi v zimskem času. Na njenem južnem pobočju se lahko tudi pozimi pogrejemo in okrepčamo v Koči na Loki pod Raduho.

Turna smuka na Dleskovški planoti (Foto: Boštjan Pahovnik)

Stavbarska dediščina prednikov je najlepše urejena na domačiji Koklej, pravem živem muzeju na prostem, posebnost katerega so ohranjene in restavrirane kašče, v katerih je možno tudi prenočiti. Opozoriti je vredno tudi na več ohranjenih kapelic, od katerih je gorniško privlačna Kapela na Molički peči, na robu Dleskovške planote. Sicer pa lahko dediščino od blizu spoznate na kateri od turističnih kmetij, ki nudijo gurmanska razvajanja s katero od lokalnih kulinaričnih posebnosti.

Članek je bil objavljen v avstrijski planinski reviji.